Sodstvo je tretja samostojna veja oblasti, poleg zakonodajne in izvršilne. Sodiščem je zaupano varstvo temeljnih pravic in svoboščin ter odločanje o drugih pravno urejenih posamičnih in konkretnih pravnih razmerjih. Ustava navaja nekatera temeljna načela delovanja sodstva, njegovo organizacijo pa ureja Zakon o sodiščih.

Pomembno je, da sodniki odločajo nepristransko, zato morajo biti pri svojem delu neodvisni od drugih državnih organov in političnih strank, obenem pa tudi ne smejo opravljati nobene funkcije v teh organih in strankah. Podrejeni so le ustavi in zakonom. Sodnike v njihovo funkcijo izvoli državni zbor na predlog sodnega sveta. Ko so enkrat izvoljeni, opravljajo svojo funkcijo do upokojitve. Razrešeni so lahko le v primeru, če huje kršijo zakon ali ustavo. Za odločitve in mnenja, ki jih sprejemajo med svojim delom, ne morejo kazensko odgovarjati. To jim zagotavlja privilegij, ki se imenuje imuniteta ali nedotakljivost.

Načelo javnosti terja, da je delo sodišč javno, da so obravnave javne in da se sodbe izrekajo javno. To je pomembno zato, da ima ljudstvo kontrolo tudi nad to vejo oblasti. Pri sojenju državljani lahko tudi sodelujejo, in sicer kot sodniki porotniki.

Uresničitev pravice do pravnega sredstva, zlasti pritožbe, omogoča instančna ureditev sodišč. To pomeni, da sta zagotovljeni najmanj dve stopnji sodišč. Najvišje sodišče v državi je vrhovno sodišče.